glasen smeh je presekal hišni zvonec.
"počakaj, grem pogledat, hahahha...."
odšel je iz kuhinje. zagledal sem se v pepelnik. potem sem se spomnil, kaj je rekel o opazovanju. poskusil sem. pogledal sem predse in poskušal videti vso kuhinjo hkrati obenem pa zreti še vase. ni mi šlo. zaprl sem oči in poskusil gledati le vase. to me je takoj sprostilo, saj sem začutil prijetne mravljince po vsem telesu. spomnil sem se, da sem pojedel dva keksa. fino. in v meni je bila tema. vsaj tako je bilo videti za vekami. spraševal sem se ali sploh gledam pravilno, ko sem zaslišal nekakšen dvogovor v tej temi. nenamerno sem odprl oči in uzrl svojega gostitelja, ki se je vrnil z novim gostom.
velik postaven fant z globokimi očmi mi je segel v roko in močno stisnil.
"jaz sem pishajker, me veseli" se je nasmejan predstavil in se vsedel na majhen pomožni stolček ob štedilniku.
"evo stari, on je tisti za katerega sem ti zadnjič povedal. saj veš, štopar, ki je obkrožil svet brez keša. se spomniš?"
seveda se nisem spomnil. vseeno sem rekel: "aja, točno. kako je blo? daj povej kaj, pishajker"
"Zarni, hvaležen sem ti, da si me sprejel nocoj za tvojega gosta. seveda vama lahko kaj povem. kaj pa vaju zanima? kaj tebe zanima?"
pogledal me je v oči in se mi nasmehnil. nič pametnega mi ni padlo na pamet. sprva. potem pa sem bleknil: "eee, a si bil na Jamajki?"
skoraj nehote sem bruhnil v smeh. tudi onadva sta se zasmejala, potem pa je pishajker rekel: "nisem stopil na jamajko, sem pa bil blizu, na Kubi. tam sem spoznal eno lepo punco in pa zaprt sem bil v zapor. spustili so me šele po desetih dneh. po tej izkušnji sem odvrgel celo nahrbtnik in se namenil dalje hoditi brez vsega."
keksi so me prijetno zagrabili in počutil sem se vedno bolj kozmično. barve so postajale tople in občutil sem globoko povezanost z vsem kar me je obdajalo in se dogajalo. v glavi sem jasno zagledal čudovito zvito tubo na robu mize. brez, da bi pomislil kaj globlje sem segel po papirčku, da bi uresničil svojo notranjo vizijo.
"na Zarni, naredi še enega za tri, da proslavimo pishajkerjevo vrnitev domov nazaj k sebi."
"a ne hvala, jaz ne kadim, v bistvu sploh ne uživam nobenih substanc. haha. vidva kar izvolita. a smem vprašati, zakaj pa kadita, dobro bi bilo, da bi nehala, kaj mislita vidva?"
"dobro vprašanje: zakaj kadiva" sem pristavil: "mogoče moj robokop ve. hahaha"
"kdo pa je robokop?" se je začudil pishajker, medtem ko se je vstal in si šel sam natočit vode na pipo.
"jaz sem njegov robokop. to le pomeni, da ko rabi prijatelja za kakšnega skadit pridrvi k meni. ko pa je s punco pa ga ni od nikoder. hahahah" se je smejal robokop Zarni in s prstom kazal name.
"aha, zanimivo Zarni. nisem vedel, zakaj pa robokop?"
"jah, ker koplje robo! heheh. vidiš to na mizi, to je roba, to kar midva zdaj kadiva. to je najbolj fina roba na svetu. res. hahahah"
"ne spoznam se na te reči. enkrat v mehiku sem pojedel gobice, od takrat se mi zdi, da ne potrebujem nobenih substanc, saj sem vendar živ. haha. ampak povejta, zakaj vidva kadita?"
"jaz jo kadim, ko mi je, da bi jo kadil" sem poskušal razložiti svoj preprost položaj.
"moji razlogi so čvrsti. lahko jih nekaj naštejem. zelo dosti jih je."
pograbil je pribor in nadaljeval z govorjenjem med zvijanjem tube za tri.
"že samo zaradi zdravilnih lastnosti bi jo kadil, ker odžene malovredne misli, ker dviguje zavedanje, pa še sveta rastlina je, hahahah"